Vtisi mamic

Še vsaka je rodila

Tole je zapis samo za ženske. In opozarjam, da bo dolgo kot čreva. Tole je namreč že enkrat prej obljubljena "porodna zgodba".

Danes je moderno roditi v porodni hiši v Avstriji. Ali pa vsaj v Postojni. Če že bolj "pikiramo" na Gorenjsko, pa vsaj na Jesenicah. Zakaj bi v najbližji porodnišnici, če se lahko malo peljemo. :-) Še več eksotike? Nekatere (redke, ampak se!) se odločijo kar za porod doma. Ufff, kar pogumna odločitev. Mislim, da bi bila doma veliko bolj negotova kot v porodnišnici, kjer lahko pri zapletih priskočijo na pomoč strokovne roke.

Rodila sem v Kranju. Tam, kjer sva bila rojena tudi oba z možem (samo 6 let narazen). To je le eden od razlogov, zakaj tam. Drugi razlog je bil, da kranjska porodnišnica omogoča, da si izbereš babico in za ta luksuz oz. preserancijo (kakor hočete!) tudi plačaš. Po priporočilih drugih mamic, ki so rodile z babico Marjeto, sva se tudi midva odločila zanjo, se z njo dobila kak mesec prej in pogovorila. Glede na to, da gospe babice delajo z najbolj krhkimi bitji na svetu (vsaj tako mislimo!), bi človek pričakoval eno milo gospo, nežno, ljubečo. Pa je Marjeta vse prej kot to, pa ni v tem nič slabega. Punca (gospa jih ima že čez 40, ampak izgleda kot punca, zato...) je taka, fejst gajstna. Reče bobu bob, pove, kar ti gre. Prvorodke je pač treba postavit na trdna tla, da se ne bodo izgubile v svojih sanjarijah, kako bo, ko bo.....

Sploh prvorodke smo problematične, menda! Ker smo našopane z informacijami, kako fajn je rodit naravno, brez posega v žensko zasebnost s kakšnim britjem, brez umetnih popadkov, brez protibolečinskih sredstev, brez klistirja. In če se prvorodki med porodom zahoče hrane, naj le poseže po njej, so nas "učili". Pa porod v čepe, na pručki, pravijo, da je najbolj naravne oblike, ker sila teže naredi svoje...

Teorija je eno, praksa drugo. Marjeta je lepo razložila, da me (naju) lahko do neke mere upošteva (tudi sama spadam med tiste, ki so si želele naravnega poteka poroda). So pa vendarle določene stvari, ki jih priporoča. Že iz priporočil, ki mi jih je dala na tistem srečanju, sem videla, da je babica usmerjena k naravnim zadevam, tako sem dobila neko zaupanje, da me na dan D s kakšno kemijo ne bo futrala po nepotrebnem. Svetovala je pitje malinovega čaja (za mehčanje materničnega vratu), kak teden prej naj začnem s kopeljo senenega drobirja (luštna reč, ni kaj :-S)), še najbolj "lušten" je bil pa nasvet, da priporoča masiranje presredka, če se tako zelo bojim (in sem se res!) epizotomije (prerez presredka). Eden od nasvetov ob kavi je bil tudi masiranje prsi z naravnim oljem od Velede. Ojej, koliko novih informacij... Pa sem šla v akcijo in se res ne le psihično, pač pa sem svoje telo tudi fizično pripravljala na dan D.

Sama nisem imela nobenih zadržkov pred britjem in klistirjem. Babica Marjeta oboje priporoča - iz enostavnega razloga: klistir malce pospeši porod (in vsaka si želi čimprej rodit!), britje je pa praktično, če je treba šivat. Tudi meni je odsvetovala hrano, čeprav sem bila SESTRADANA. Je rekla, naj pijem, ker če me bodo morali uspavat (saj veste, kaj mislim :-)), je prav, da ne jem... Pri meni se je izkazalo, da je bilo prav, da sem jo poslušala. Na prav vseh ravneh!

Verjamem, da tako britje kot klistir priporočajo z razlogom. In ni nič tako groznega, kot so nas "strašili". Vsaj v kranjski porodnišnici ne. Nisem se nič počutila "razgaljeno" ali "razvrednoteno" ali kaj podobnega, pa sicer spadam med tiste, bolj sramežljive...

Z Marjeto sva bili na dan D, ki je mimogrede trajal 2 dni prej že doma, ves čas na liniji prek telefona, da ji ne bi prehitro ušla v porodnišnico. Ker ji nisem želela sitnarit, sem jo poklicala, ko je bilo res kaj za moje pojme čudnega. Zato me je vmes klicala kar ona. OK, nisva ravno dihali po telefonu, me je pa pomirila, da tisto, kar se dogaja, niso še pravi popadki, ampak boli zaradi priprave telesa na porod. Vendarle sva se šla po Marjetinem nasvetu 2x pokazat v porodnišnico. Prvič me je bolelo k hudič, pa me je sestra na sprejemni "potolažila", da to ni še nič - da so ti popadki tako blagi, da jih "mašina" (CTG) sploh ne zazna. :-S Jaz pa mislila, da bom kar umrla. :-) V tistem momentu sem bila pripravljena sprejet vso kemijo, kar je obstaja, se prijavit na epiduralno, se hipnotizirat, skratka, uporabit vse, samo, da ne bi tako bolelo (softič jaz! :-)). "Una baba" mi pa reče, da to ni še nič... Da ko bodo popadki pravi, da bom že vedela, hehehe (tisti "hehe" sem ji brala v očeh!). Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr! Sem bila besna, res!

Naslednji dan se je zgodba s kao lažnimi popadki nadaljevala. In sva se šla spet zvečer pokazat, če je že kaj drugače. Iste bolečine, vse isto, s tem, da so bili popadki pravi (nič bolj "hudi" kot prejšnji dan, samo pogostejši). Pa so me obdržali. Marjeta me je po telefonu poslala na klistir in mi "ukazala" predihavanje popadkov v stoje, med hojo. Ko sem bila dovolj odprta, se je tudi ona odpravila na pot in prišla, da končno rodimo. :-)

Seveda mi je bil mož ves čas v moralno in fizično oporo. Je zbijal štose tam na hodniku, ko sva hodila gor pa dol in se vsako minuto morala ustavit, ker me je zaštihalo v križu. Res imam pridnega moža (bere tale blog, tako da... :-)). Ker se je tale porodna zgodba konkretno začela šele tam okrog desetih zvečer, takrat skoraj ni bilo žive duše. Edino nekaj me je fejst zmotilo - prihajale so nosečnice in vse, razen mene, rodile pred mano. Sem bila kar malo fovš. :-)

Tisti del v porodni sobi je trajal dve uri. Sva z babico "po teoriji sile teže" poskusili na pručki, pa nisem zmogla. Fizično sem bila res čisto švoh. Ves dan nisem jedla, ker mi ni pasalo. Ko sem bila sestradana in ko sem vedela, da rabim energijo za porod, pa nisem smela zaradi možnosti anastezije... :-( V porodni sobi (čisto novi, moderno opremljeni, ob ambientalni svetlobi in poslušanju Radia 1 :-)) sem imela ob sebi najzvestejšega pomočnika - Žiga. Tako me je hitel masirat, da mi je šel kar na živce. :-) Če mi je ob enem popadku ustrezalo nekaj, mi pri naslednjem že ni več in moj mož je bil čisto zmeden, češ, "Sej ženska sploh ne ve več, kva bi rada." :-)

Marjeta je sledila mojim začetnim željam. Naraven porod, brez umetnih popadkov, brez protibolečinskih sredstev. Naj se zgodi tako, kot je "treba". Naj boli, kaj čmo! Pa sem ji hvaležna, res. Tudi preostalo ekipo je s tem seznanila in bila z njimi v navezi še preden je prišla v porodnišnico. Ko me je dežurna zdravnica srečala na hodniku medtem, ko sem predihavala popadke, je rekla: "Aha, vi ste pa Judeževa, a ne? Vi želite rodit naravno, a ne?" Me je imelo, da bi v momentu preklicala vse, kar sem si obljubila mesece nazaj, pa me je bilo sram. Sem se samo nasmejala in potrdila vse izrečeno. :-) In sem rodila po naravni poti. S svojimi popadki, brez kemije. Na koncu se je sicer malo zapletlo, ker se posteljica ni odluščila sama, ampak so jo vlekli ven kot v tisti pravljici o repi (brez pretiravanja!), ampak navsezadnje so me itak morali zašit, ker me je Maruša malo strgala (anastezija mi torej ni ušla), pa so ob tej priložnosti še odstranili posteljico.

Marjeta je bila prava motivatorka. Jaz psihično že čist na dnu, ko si misliš, da nisi sposoben niti svojega otroka iztisnit (brala sem, da je potiskanje najlepši in najbolj učinkovit del, ker je takoj, ko čutiš, da bi potiskal, otrok že zunaj --- pa mi je uspelo šele po štirih popadkih, se mi zdi)... Potem pozneje mi je Marjeta zaupala, da pri nekaterih mamicah traja ta faza iztiskanja tudi po eno uro. Ja, tega mi pa niso povedali. :-S Jaz sem bila pa že tako razočarana nad sabo...

Zdaj pa še tisti, najlepši del dogodka... Takoj po porodu, ko sva bili z Maruško povezani še s popkovino, jo je Marjeta položila k meni na trebuh, še vso modro, krvavo, kramežljavo, utrujeno našo lubico. Kakšen občutek sreče, ko vidiš tisto drobceno bitje, ki si ga tako dolgo čakal, se z njim pogovarjal, ugibal, kdo je, ga ljubkoval v mislih in se ga veselil... Ena taka mini vesoljka... :-) Tako smo bili kar nekaj minut. Maruša zavita v brisačo na meni, midva pa oba čisto zaljubljena v najinega vesoljčka. Potem je ata ves ponosen prerezal popkovino, Marušo so očistili, stehtali (naš drobižek je imel le 2.800 gramov, ampak je že v nekaj dneh vse nadoknadila), sledil je "priklop", po "priklopu" pa uspavanje mame in šivanje... Tisti čas je Žiga preživel sam z Maruško. Pravi, da so bili to zanj najlepši trenutki, pestovati svojo prvorojenko... Krhko, mirno bitje, tvoj "izdelek", božji otrok, ta ČUDEŽ... Ki se ne more primerjati z nikomer in ničemer. In tudi nikoli ne moreš razumeti, kaj doživljajo drugi starši, dokler SAM ne postaneš starš...

Nekateri propagirajo porod kot "orgazmično izkušnjo". Japajade! Boli in prav je, da boli, saj spravljaš na svet en cel mali "svet". In ni res, da pozabiš na vso bolečino v hipu, ko dobiš malo štručko v roke. Jaz sem se je še nekaj časa spominjala. Me je pa Marjeta potolažila, da je v drugo precej precej lažje. Če ne drugega, tako dolgega dvodnevnega uvoda gotovo ne bo. To pa je tolažba, ja. :-)

In zdaj smo tu. Trije Judeži. Super je. Pravzaprav vedno boljše... Toplo priporočam! :-)

Pa še to - osebje v kranjski porodnišnici je (bilo) super. Od druge (ta prvo bi najrajši nekam poslala :-)) do ta zadnje sestre - res, pohvale! Porodnišnica je sicer taka, kot je bila 31 let nazaj, ko sem se jaz rodila (z malenkost pretiravanja :-)), ampak osebje, njihova toplina, prijaznost, nenazadnje hrana in vse ostalo - brez pripomb! Se jim takole javno prav lepo zahvalim za vso podporo, ki jo takrat potrebujemo mamice, še sploh prvorodke.

In še eno lepo presenečenje sem doživela. Sodelavka Mateja Feltrin Novljan pozna "ta glavno" porodnišnice in me je prišla pozdravit. Kako lepo se mi je zdelo, res!

Da ne omenjam "moje" babice Marjete, kakšna faca je. Naslednji dan me je klicala in mi zabičala, naj merkam "joške" (ah, kaj se bom lepo delala!). Naj jih masiram in pazim, da ne staknem mastitisa, ker so ti dnevi najbolj kočljivi, ko pride naval mleka. Še potem pozneje me je vsake toliko klicala in spraševala, kako nam kaj gre in če imamo kakšne težave. To definitivno ni vključeno v ceno...

Rodit s pravo ekipo in pravim možem, ki je še pred ekipo (jasno!) je res posebno doživetje. Po svoje tudi lepo. Sploh, če ven pride taka fletna in pridna punčka, kot jo imamo mi...

Saj vem, čez 13, 14 let morda ne bom več istih misli... :-)

Mirjam

<< nazaj

 
To spletno mesto za svoje optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali dovolite, da jih naložimo na vaš računalnik?