Vtisi mamic

moj porod

Za tretji porod sem si želela,da bi bil res MOJ v vsej popolnosti. Preko izkušnje prvi dveh porodov je raslo v meni spoznanje, kaj želim in potrebujem ob rojevanju in hotela nisem nič manj kot to, kar sem si želela. Zame je bilo bistveno, da je v času poroda ob meni oseba, ki mi bo omogočila, da rodim iz sebe, iz mojih moči in svoje ženske narave. Da me pri tem kar najbolj podpre na vse različne načine, ki so meni prijazni in v spodbudo. Tako sem se že veliko pred porodom lotila iskanja, kako bi si vse to uresničila. Začela sem pri internetu in kmalu mi je iskalnik ponudil Marjetino spletno stran. Slutila semda je to to kar iščem. Po prvem srečanju, ko sva razkrivali, kaj iščem in kaj ona lahko ponudi, sem se odločila za porod z njo.

Rodila sem na žogi! Nikoli prej nisem razumela, kaj to pomeni, ko so ženske govorile, da so popadke predihavale na žogi, zdaj pa mi je jasno, seveda z rokami in glavo naslonjeno na žogo. Mož je starejša otroka že v soboto odpeljal na dvodnevni planinski izlet, tako da sem bila ta dneva sama. Prav nič se mi ni dalo hoditi okrog, brala sem knjigo in si ogledala nekaj dokumentarcev in filmov, ki so mi bili všeč. Bila sem umirjena in sproščena. Zvečer sem na spletu poiskala in se naučila tehniko tapkanja za čustveno sproščanje, ki mi jo je priporočila Marjeta. Tako sem nekajkrat "pretapkala" svoj strah pred porodon in glej ga no, naslednje jutro, v nedeljo, me je nekaj špiknilo. To špikanje, ki niso bile prebavne motnje, se je nadaljevalo še cel dan, med drugim ko sem lezla peš po klancu v cerkev in nato še pri starših na kosilu. Zvečer so se vrnili otroci in mož. Še med dokaj blagimi popadki sva jih spravila umit in spat. Stvar se je kar nadaljevala in vedela sem, da noč ne bo prespana. Preživela sem jo malo pod  tušem, malo na stranišču, predvsem pa na kavču s slušalkami na ušesih, kjer sem kar nekajkrat zavrtela mojo sprostitveno glasbo. Takrat mi je celo uspelo zadremati. Popadki so postajali močnejši, vendar obvladljivi in še vedno se mi je zdelo, da ne prav dolgi. Zjutraj sva se ponovno slišali z Marjeto in mi je svetovala predihavanje na žogi. Malo kasnjeje se je še enkrat oglasila in sva naredili test ali gre zares ali pa je stvar prehodna. Zlezla sem v banjo, polna tople vode in popadki se niso ustavili, ampak kar nadaljevali.  Želela sem še ostati doma in jih predihavati skupaj z možem. Prav fino nama je bilo. (otroka sta bila v vrtcu). Ura je šla že proti poldnevu. Mož me je masiral, v odmorih mrd popadkih sva se pogovarjala, bilo je tako spokojno, da sem si želela, da bi rodila kar doma... Potem pa je prišel popadek, ki je  "usekal" tja nekam zadaj in sem se po posvetu z Marjeto odločila, da prideva v porodnišnico. Ob pol dvanajstih sva prispela v Kranj. Sprejela me je Marjeta, dkumentacijo sva izpolniliže teden prej, preverila je mojo odprtost, 6 cm... "punca, več kot pol si naredila že doma! A si kaj ponosna nase?" mi je rekla. Ja, res sem bila ponosna nase, da sem tako prebrodila zadnjo noč pred porodom. Brez klistirja in britja sva šli v porodno, pridružil se je tudi mož. Izbrala sem položaj na žogi, Marjeta pa me je naučila še enega zanimivega in učinkovitega načina predihavanja popadkov, kjer sta z možem kar naprej štela od 21 do 25. Vmes mi je masirala križ in pritiskala na akupresurne točke za spodbujanje poroda. Popadki so se stopnjevali. Enkrat vmes me je morala pogledati koliko sem odprta. Ulegla sem se, tako kot sem do sedaj običajno rojevala - na hrbtu. Zajel me je popadek in bolečina je bila neprimerpjivo hujša kot na žogi. Znova sem se namestila na žogo, mož mi je hladil čelo. Fantastično mi je bilo, ko sem čez nekaj časa začutila noro silo potiskanja in je šlo kot naboj v puški... gre, sploh nimaš izbire, kar potiskaš. Tega namreč pri prvih dveh porodih nisem čutila. Res je bilo blagodejno zaznavanje, kakpo se je moja energija popadkov pretvarjala v energijo premikanja otroka. No, babica Marjeta je takrat pridno tresla mojo "ta zadnjo", kot da bi hruške ali jabolka otresala in bilo mi je super v pomoč. Tresenje je razbijalo bolečino in hkrati olajšalo spuščanje otročka. Dete je prspelo skoraj do konca, vendar se glavica ni okronala takoj, malo nazaj, pa spet na ustje, pa spet nazaj. Izgledalo je, kot da si sama razteguje ustje za izhod. No, potem se je zgodilo, čmok, pa je bila zunaj. Marjeta pravi, da je nisem iztisnila, pač pa izdihala... Nobenega joka, čista tišina in rožnat, miren otročiček z živahnim pogledom. Zavihtela sem se pokonci in novorojenčico stisnila k sebi. Pa vsi okoli mene v zrak - "kar počasi, kar počasi". in potem smo se crkljali...

tina lesnik

<< nazaj

 
To spletno mesto za svoje optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali dovolite, da jih naložimo na vaš računalnik?