Vtisi mamic

•  
  Vsa mnenja
•  
  Dodaj svoje mnenje

Vtisi mamic

rojstvo

00.33

Nedelja. Sedim ob tvoji postelji in te gledam kako spiš. Slišim tvoj dih, ki je zame tako pomemben in dragocen, da preglasi deževne kaplje, ki udarjajo ob okno. Ne morem verjeti, da je že 22 nedelj oz. pol leta minilo odkar sem tvojega atija zjutraj navsezgodaj zbudila z izjavo: »Mislim, da je čas«. Čeprav je tista nedelja trajala tako dolgo, da se je začel že novi dan, ko si se rodil, sama še vedno vsak teden podoživljam celotno dogajanje.

Odtekati mi začne voda.

Z možem sva v soboto, 27.7.2013 prišla s piknika. Prijatelj je praznoval rojstni dan in v ta namen smo se zbrali v Posavcu, pri Lescah. »Saj smo blizu Kranja,« je bila glavna šala večera. »Sploh pa še ne bo prišel na svet«, je bil prepričan moj mož. S temi mislimi sva se zvečer tudi vlegla v posteljo in zaspala. Zjutraj okoli 4h sem se prebudila in zdelo se mi je, da ležim v čisto majhni lužici. Pomislila sem, da mora biti porod resnično blizu, če mi sedaj dojenček pritiska na mehur že tako močno, da še urina ne morem več zadrževati. Niti pomislila nisem, da mi je po kapljicah že začela odtekati voda, zato sem se le preoblekla in odšla nazaj spat. Nato, čez 3 ure, pa me prebudi popadek. Mine hitro. Ojoj, še večja lužica. Odhitim do računalnika in si preberem:« Voda vam lahko prične odtekati po malem....!!!!«V glavi začutim pritisk. Alarm. Hitro pokličem Marjeto, ki mi z mirnim glasom razloži, da je potrebno priti v porodnišnico, in da naju ona tam že čaka.

Počasi in mirno prideva do Kranjske porodnišnice. Marjeta me priklopi na CTG in pregleda koliko sem odprta.  Popadki se »rišejo«, sama pa sem bila do 9h zjutraj odprta le 3 cm. Pomislim sedaj gre za res in v glavi si že začnem slikati trenutek ko bom zagledala najinega dojenčka. Marjeta pa naju preseneti, da se zna zgoditi, da še nekaj časa ne bo nič. Vendar da je vse v redu. Mož oddide domov na počitek.

Popadki se vrstijo na 5 min.

Okoli 13h ležim v sobi in trebušček mi otrdi. Pogledam na uro in štopam popadke. So že na pet minut. Storim to kar mi je naročila Marjeta. Popadek poskušam v miru predihati, ostale štiri minute počivam in hranim energijo. »Popadki so naši prijatelji. Čeprav bolijo nam pomagajo, da bo dojenček lažje prišel na svet. Z vsakim popadkom smo bližje, « mi odmevajo njene besede v glavi. Mož se vrne, mene pa zopet priklopijo na CTG in Marjeta me pregleda. Sporoči mi novico, da je moja prijateljca (točno ta, ki mi je mojo drago Marjeto priporočila) rodila ponoči. Sama pa je poleg nje ravnokar pomagala priti na svet še deklici. Tako, da sem sedaj ostala le še jaz. Pomislim ojoj, sigurno je utrujena. Od te novice naprej se je vse pričelo (zame) odvijati z neverjetno hitrostjo.

V porodni sobi.

Najlepša porodna soba se je spraznila in je urejena čakala le name in mojega še ne rojenega fantka. Marjeta me odpelje do nje in mi razloži potek dogajanja, ki bo sledil. Do tega trenutka sem bila odprta 5 ali 6 cm. Potebovala sem jih torej še 4. Z možem sva popadke lahko predihavala na žogi, na mizi, v sede na stolu,...Pri tem naju je vodila in nama predlagala, kaj bi bilo mogoče boljše in kako bi mi bilo lažje. Celotni čas je bila z nama, kar mi je pomenilo največ. Vedela je kaj potrebujem, še preden sem to potrebovala. Delovala je spočito in zbrano, kljub temu, da že več kot 24ur ni spala. Neverjeta je bila! Ure so bile zame minute in minute sekunde. Kar naekrat pa opozorilo. Dojenček se je pokakal še v maternici.

Sama sem vedela, da to ni tako nedolžno kakor se sliši, kljub vsemu temu nisem namenila veliko pozornosti, saj nama Marjeta razloži kaj to pomeni in kaj lahko pričakujemo. Na dogodek opozori pediatrinjo, ki v ta namen kasneje pripelje toplo posteljico. Popadki so se začeli vrstiti na minuto in bili dolgi minuto. Mislila sem, da ne bom zdržala. Kljub temu, da sem si želela naravni porod, sem Marjeto prosila da naj mi da kaj proti bolečinam. Ona pa me je bodrila in me spominjala na moje želje, da želim svojemu otroku najbolje in da bom na koncu zmagovalka. Resnično je oseba, ki človeka pomiri in mu daje energijo, katero mamica v tistem trenutku potrebuje. Osredotočila sem se na rob omarice v sobi, na kateri je stal radio (nenavadna fokusna točka, ampak mi je pomagalo) in si med vsakim popadkom govorila : »Premagala ga boš.«Nekaj časa sem počela le to. V tišini.

Rodila boš.

Mi pove Marjeta okoli polnoči. Odprta sem bila 10 cm in dojenček bo sedaj prišel. Ne vem zakaj, vendar sem bila nad tem presenečena. Pomislila sem: »je že čas?« Kar je bilo hecno, glede nato da je minilo že 15h odkar sem prišla v porodnišnico. Takoj nato, mi razloži kaj bo potrebno, da bo sin prišel na svet. Kljub temu, da je povedala lepo,umirjeno in razločno sem jo morala še enkrat vprašati saj nisem razumela niti besede. Nekaj minut kasneje je bil Mark rojen in položila mi ga je na prsi. Še danes ne vem zakaj, vendar ga nisem slišala zajokati. Prestrašeno sem vprašala zakaj ne joka, če je kaj narobe. »Katja, saj je zajokal. Vse je v redu.« Nato ga je pregledala pediatrinja in mi to še enkrat potrdila. Potrebno je bilo le še to, da se porodi posteljica, zato je Marka v roke prijel mož Andrej.

Porodi se posteljica.

Kljub temu, da naj bi se posteljica odluščila z enim popadkom in to takoj po tem, ko na svet pride otrok, pri meni ni bilo tako. Babca mi pove, da imava pol ure časa in da ni potrebno na hitiva. Da me bo pustila nekaj minut in potem bova poskusili znova. Točno pol ure po rojstvu sina, se izloči še posteljica, katero je Marjeta še posebej natančno pregledala, če je cela. Pove mi, da je vse v redu, vendar jo bo za vsak slučaj poslala na UZ. Prav tako bo naročila UZ mojih rodil. Čutila sem, da je zbrana in ljubeča. Kakor bi bila jaz njena hči. Pomislila je na vse in ničesar ni prepuščala naključju. Nato mi je zdravnik naredil še dva manjša šiva, saj sem se malo natrgala. To je bila posledica Markovih ramen. Ena, dva, tri in sin je bil v mojem naročju in veselo pil prvo mleko iz mojih prsi. Bila sem srečna.

Doma

Marjeta nas je nekaj dni po tem ko smo prišli domov obiskala in me podučila še o dojenju. To je drugače naredila že v porodnišnici, vendar sva v domačem okolju znanje še nadgradili. Zame je skrbela tudi nekaj tednov kasneje, ko sem zaradi stresa »dobila« mastitis. Vsak dan me je poklicala in mi svetovala kako naj se spopadam. Če ne bi imela nje, bi bili moji začetki z novorojenčkom veliko hujši in stresni. Za vedno si bom zapomnila njene besede, da je porod rojstvo materinstva. In še kako res je.

Marjeta je resničo oseba, kakršno bi morala vsaka porodnica imeti. Profesionalna, ljubeča in zbrana. Kaj potrebujem jaz in moje telo je vedela še pred mano. Preprosto najboljša je.

katja

<< nazaj