Vtisi mamic

moja porodna zgodba

... se kot vsaka začne že dosti pred porodom, jaz jo bom tokrat začela pri nosečnosti. Čeprav tretja, sploh ni bila zaznamovana z naporom in utrujenostjo, pač pa nasprotno: s priložnostjo, da lahko sledim svojemu telesu in sem tako: počivala, ko sem bila utrujena, spala, ko sem bila zaspana, jedla, ko sem bila lačna, ... Res prava milost, veliko darilo, ki ga prvedvakrat nisem mogla odpreti, no, zdaj tretjič pa sem pentljico na paketu lahko odvezovala spet in spet ...

Z Marjeto sva se srečevali že v nosečnosti, se pogovarjali o vseh mojih željah glede poroda; stvareh, ki jih nisem želela ponoviti in tistih, ki sem si jih zelo želela storiti prvič. Marjeta mi je bila na voljo tudi s čisto konkretnim nasvetom ob bojazni, da otročič zaostaja v rasti, za kar sem ji zelo hvaležna, kot še za kopico drugih praktičnih informacij in nasvetov.

 

Moj porodni dan se je začel ob petih zjutraj, s popadki, ki so bili vedno močnejši in pogostejši. Tako čisto šolsko, nedvoumno, da je to to. Tako ljubo mi je bilo, da sta tudi starejša otroka lahko bila zraven vsaj v tej prvi fazi poroda: sin mi je hitel pomagat s konkretnimi uslugami; mi prinesel telefon, pa CD, ki sem ga hotela nesti v porodnišnico, pa knjižico z imeni (še vedno nisem bila prepričana o imenu za fantička …hm, lahko bi vedela, da to sigurno NEKAJ pomeni), bil tako simpatičen v tej svoji skrbi pomagati: »Mami, a še kaj rabiš?« in hitel miriti Klemena in hčerko, ko sem povedala, da popadek prihaja in da morajo biti tiho »Pšššš,« je govoril in bil kot nek moj skrbnik in zaščitnik. Hčerka, nasprotno, ni govorila čisto nič, ni nikamor hitela in me nič spraševala, samo oklenila se je okrog mojega trebuha in bila z mano. Prava mala doulica.

Popadki pa so se stopnjevali in če sem sprva mislila, da bo Klemen najprej peljal otroka v vrtec in nato mene v porodnišnico, sem čutila, da to ne bo šlo in da gremo kar skupaj. Ko sva otroka – v polni vzhičenosti, da se bo danes rodil dojenček – oddala v vrtcu, sva se peljala naprej proti porodnišnici. Klemen je bil zelo sproščen, me spravljal v smeh, ampak na koncu se mi je vožnja že res zelo vlekla … in še toliko semaforjev, ki so me kar spravljali ob živce. Marjeta me je že pričakovala in me najprej podprla, da sem ob njej predihala še en popadek. In potem se je vse odvijalo pravzaprav zelo hitro. Marjeta mi je pomagala, da sem se oprla na kolena, z rokami pa na naslonjalo porodne postelje. Zibanje z medenico in popevanje me je odklopilo od zunanjega sveta, Klemen je v tišini stal ob meni in samo bil tam – točno tako, kot sem si želela. Na nek način sem bila samozadostna, a mi je bila njegova prisotnost ljuba in Marjeti sem zaupala, da bo vse tako kot mora biti. Popadki pa so drseli mimo, skoraj brez bolečin, kar se mi je zdelo povsem nepojmljivo. V nekem trenutku pa je močno zabolelo; Marjeta mi je povedala, da je počil mehur in tako otrokova glavica bolj močno pritiska, zato bolečina. Hvaležna sem bila za to informacijo, ki me je na nek način pomirila. Prav kmalu me je Marjeta povabila naj potipam otrokovo glavico in to je bilo nekaj tako nepojmljivo lepega: otrok je drsel iz mene, jaz sem ob dotikanju glavice svojo pozornost obrnila izključno na otroka in na pričakovanje rojstva. Bolečine ni bilo, kar me je zelo presenetilo, saj sem imela drugačne spomine … Moj prvi pogled na detece je bilo, ko se je porodilo in ležalo na trebuhu, tako je bila skrivnost o spolu še za hip daljša in seveda se mi je razjasnilo srce, ko sem videla, da je deklica, za katero smo imeli ime pripravljeno že zdavnaj, preden se je nosečnost sploh zgodila.

In potem, ko so vsi odšli in smo v porodni sobi ostali samo mi trije, sem Klemena prosila, da skupaj poslušamo CD, ki sem ga prinesla s sabo in zazvenelo je: »Ti si moja najlepša misel …«

 

Zelo sem hvaležna Marjeti, da je sledila mojim željam in se je porod lahko spontano začel, brez amniotomije, spontano nadaljeval, brez umetnih popadkov in tudi končal, brez epiziotomije in tudi brez drugih poškodb porodnih poti. Da se je spontano porodila tudi posteljica, brez nasilnega vlečenja. Hvaležna sem ji, da mi ni bilo treba trpeti igle v roki (kanila), da sem deklico takoj dobila k sebi in ji ni brisala verniksa. Zelo sem hvaležna za pobudo in spodbudo pri izbiri porodnega položaja, ki je bil najbrž ključen za tako pozitivno porodno izkušnjo (in me ob tem spravlja v smeh dizajn porodnih halj, ki so zdizajnirane za rojevanje na hrbtu). In kar je morda najpomembnejše: hvaležna sem, da je zaupala v mojo žensko moč, v moje telo, da je sposobno fiziološkega poroda.

 

S porodom pa se zgodba pravzaprav šele začne in tudi tu je bila Marjetina skrb in pozornost neprecenljiva in mi je bila v veliko oporo in pomoč, ko sem se soočala z izzivi prihoda nove družinske članice v našo družino. In ta kontinuirana babiška skrb za žensko v nosečnosti, pri porodu ter po porodu se mi zdi zelo pomembna. Pravzaprav se mi to zdi edino normalno in srčno upam, da bo to nekaj, kar bo postalo pravilo in ne izjema v slovenskem prostoru in bo tako vedno več priložnosti za navdihujoče porodne zgodbe.

 

S hvaležnostjo, da mi je bilo to dano doživeti,

Damijana Medved

Damijana Medved

<< nazaj

 
To spletno mesto za svoje optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali dovolite, da jih naložimo na vaš računalnik?