Vtisi mamic

•  
  Vsa mnenja
•  
  Dodaj svoje mnenje

Vtisi mamic

Moje prvo potovanje

Med pohajkovanjem po Avstraliji sta mami in oči izvedela, da je z njima slepi potnik. Ker nista vedela katerega spola sem, sta me poimenovala Aussie (tako Avstralci ljubkovalno pravijo Avstraliji). To ime se me je držalo do konca mojega bivanja v trebuščku. Osem mesecev je hitro minilo in moja starša sta vse bolj razmišljala o porodu.  Želela sta si, da bi vse potekalo čimbolj naravno, saj verjameta, da narava poskrbi za vse. Loteval se ju je nemir, da jima v porodnišnici ne bodo  prisluhnili in da bo mami zaradi tega podzavestno zaustavila porod in bo zaradi nesproščenosti prišlo do najhujšega. Kako sta bila vesela, ko je mami med brskanjem po internetu naključno naletela na kontaktne podatke o babici Marjetki. »Pa sem res rojena pod srečno zvezdo«, je zavriskala mami in vzpostavila kontakt z babico Marjetko. Že čez dva dni sta se spoznala z njo. Bila sta polna pričakovanja in vesela, da jima bo nekdo prisluhnil. Povedala sta ji, kaj pričakujeta pred, med in po porodu, nato je Marjetka povedala še svoje izkušnje. Čeprav je Marjetka tisti večer dvomila, da ju bo še kdaj videla, sta bila moja starša odločena, da želita babico Marjetko med porodom. Na razne komentarje v stilu saj je še vsaka rodila, to je vstran vržen denar  in podobno, se nista ozirala. Jaz sem jima z brcanjem poskušala povedati, da se strinjam z njuno odločitvijo. Dan po srečanju z Marjetko je morala moja mami v porodnišnico zaradi suma, da premalo jem in ne rastem več. Na pregledu se pokazalo, da je vse vredu. A je mami zaradi grobega vaginalnega pregleda hudo  zakrvavela in so jo poslali v porodno sobo. »Ne, ne jaz pa že ne grem ven brez babice Marjetke«, sem si mislila in vztrajala v trebuščku. Po 15 urah v porodni sobi, so mami končno poslali na oddelek E ljubljanske porodnišnice, očija pa domov. Vikend sva preživeli v porodnišnici. Preden je uspela mami sporočiti babici Marjetki, da so nas zadržali v ljubljanski porodnišnici, se je Marjetka že pozanimala kako je z nami. Cel vikend je bila mami na vezi z Marjetko. To ji je res pomagalo, saj Marjetka res zna prisluhniti, svetovati in tudi realno povedati kako in kaj.

Jaz sem s svojim vztrajnim brcanjem poskušala povedati očiju in mami, da se odlično počutim. Na srečo sta mi prisluhnila in ko so hoteli sprožit porod, sta se odločno uprla. Edino pojasnilo, ki sta ga dobila, je bilo, da je vseeno, če me mami rodi tri tedne pred rokom ali če me rodi na rok. O odnosu in prijaznosti večine zdravnikov ne želim izgubljati besed.  Z eno besedo totalna katastrofa. Mami se je uprla in z očijevo podporo zahtevala premestitev v porodnišnico Kranj. Bravo mami in oči, sem vriskala v trebuščku in navdušeno brcala cel popoldan. Želja vseh nas je bila, da mi na svet pomaga Marjetka, ki smo ji zaupali, da bo vodila moje prvo potovanje. V Kranju je bil odnos zdravnikov čisto drugačen. Prijaznost in toplina je tam doma na vsakem koraku. Babica Marjeta je že obvestila dežurnega ginekologa o našem prihodu, zato so nas pričakovali. Po temeljitem pregledu in pogovoru, so mami sprejeli na ginekološki oddelek, saj ni bilo razloga za sprožitev poroda. Jaz sem se v trebuščku odlično počutila. Marjetka je vsak dan natančno spremljala našo situacijo, obiskovala mami v bolnišnici, ji razkazala porodne sobe ter svetovala. Ker smo imeli ob sebi takšno odlično osebo, smo bili vsi sproščeni. Konec tedna so se tudi kranjski ginekologi odločili, da je čas, da pridem na svet. Mami se nikakor ni mogla sprijazniti s to odločitvijo. Razblinile so se njene sanje o naravnem porodu v katerega je tako močno verjela. Spet se je izkazala Marjetka, ki jo je pomirils, jo stisnila k sebi in ji povedala, da je tako najboljše. Tako je zadnjo noč pred porodom mami mirno prespala, saj je vedela, da nam bo pri porodu pomagala Marjetka. Naslednje jutro so mami predrli plodovni mehur in vse bolj se je bližal čas, da me spoznajo. Ker mami in oči nista želela umetnih popadkov, je Marjetka prisluhnila njuni želji in tako so skupaj čakali na naravne popadke. Ker po 6 urah ni bilo ne duha in ne sluha o popadkih, je Marjetka previdno povedala, da bo treba dati umetne popadke. Mami je kar padla tema pred oči. Najprej umetno predrt mehur, sedaj pa še to. Od žalosti so mami začele liti solze po obrazu. Marjetka si je vzela čas, objela mami, ji razložila, da je naredila ogromno, saj sem zaradi njenega vztrajanja pridobila še en teden v njenem trebuščku. V njenem pomirjajočem naročju, se je mami končno sprijaznila, da je včasih potrebno naravi malo pomagati. Popolnoma je zaupala Marjetki. Ker je Marjetka točno vedela, kaj rabi mami v tistem trenutku, je pustila očija in mami malo sama, da se mami dokončno potolaži v varnem objemu očija. Ko se je Marjetka čez pol ure vrnila, so bile solze posušene in na maminem obrazu je žarel velik nasmeh. »Pa gremo po Aussija«, je rekla mami in še vedno z malo tesnobe pridržala roko Marjetki, da ji je nastavila kanal za umetne popadke. Da mi olajša šok ob umetnih popadkih, je Marjeta dozirala popadke čisto počasi, da sem se navadila. Naslednja ura je minila v šaljenju  in pričakovanju popadkov, ki jih ni in ni bilo. Nato je Marjeta povečala dozo in kmalu so se začeli popadki. Pet močnih popadkov, ki jih ne mami in ne oči, ne bosta nikoli pozabila in mami je bila odprta v pol ure iz 2 cm na 9 cm. Z nasmehom na ustih je Marjetka sporočila, da bomo rodili. Juhej, moja vožnja po toboganu se bo kmalu pričela. Kmalu Marjetka vidi moje laske, pove, da so črni, še očija prepriča, da jih pogleda in pravi mami, da naj ob naslednjem popadku močno stisne, da bomo rodili. A sem se odločila, da jim malo ponagajam in sem se odpeljala nazaj po toboganu navzgor. Marjetka se čudi, kje sem. Naj bi se ji prvič v dolgoletni karieri babištva zgodilo, da se dojenček odpelje tako daleč nazaj. Ob naslednjem popadku, sem se spet prikazala, nato pa spet navihano pobegnila nazaj. Meni se je ta igrica zdela prav zabavna, a Marjetki ni bila všeč.  Z močnim pritiskom na trebuh od mami mi je hotela pomagat na svet, a se nisem dala pregnati iz toplega doma. Mami je ponovno dobila navodila, da mora ob naslednjem popadku močno pritisnit. A so umetni popadki kar naenkrat ponehali. Vsi so se čudili. Babici Marjetki je postalo vroče, saj sem se že predolgo vozila gor in dol. Dala je navodila, da moramo ob naslednjem popadku roditi. Tik pred mojim prihodom na svet so popadki spet ponehali. A je mami vseeno zbrala vse moči, močno pritisnila in moja prvo potovanje je bilo končano. In to brez popadkov na koncu. Prva oseba, ki sem jo videla, je bila babica Marjetka, ki me je rešila ovite popkovine okoli vratu in sporočila presrečnima staršema, da sta dobila Ajdo.  Položila me je na mamin trebušček in nas pustila same, da smo prvič uživali v družinski sreči. Prisluhnila je želji mami in očija ter pustila, da je popkovina prenehala utripati, šele nato jo je oči prerezal. Kljub vidni utrujenosti babice Marjetke, ki je bila z nami 12 ur, si je vzela čas in pomagala mami pri prvem podoju. Šele, ko se je prepričala, da smo vsi dobro, se je odpravila domov na zaslužen počitek. Že naslednje jutro naju je z mami obiskala v porodnišnici. Tudi, ko smo prišle domov, je redno preverjala kako smo in nam ogromno pomagala ter svetovala.

Za konec bi še rada povedala, da je mami prepričana, da jo je babica Marjeta s svojo vztrajnostjo in potrpežljivostjo rešila prerezanega presredka. Proti koncu ga je namreč cel čas vztrajno masirala. Če ne bi imeli babice Marjetke, bi se lahko moj prihod na svet končal s carskim rezom, saj je na koncu bilo zelo napeto zaradi mojega skrivanja.

Babica Marjetka hvala, ker te imamo in ker si bila z nami v porodni sobi. Vedno znova se veselim obiska pri tebi. V tvoji družbi je res sproščujoče in z mami se z veseljem odpraviva k tebi na masažo. Radi te imamo.

Ajda Č. T.

<< nazaj