Vtisi mamic

Dan,ko smo postali družina

 

Lahko bi rekla, da sem se zelo veselila poroda, ker sem komaj cakala,
da spoznam najino princesko Lili.

Moja nosecnost je bila zelo lepa. Nobenih zapletov, bila sem zelo
aktivna, delala sem prakticno do zadnjega dneva, predvsem pa sem
uzivala ob pogledu na vsak dan vecji trebuscek. Ze zelo zgodaj sem se
odlocila, da ne bom poslusala porodnih izkusenj prijateljic in znank,
ker mislim, da ima vsaka zenska svojo zgodbo. Tako nisem prevec
razmisljala o porodu, predvsem se ga nisem bala. Rekla sem si, da je
porod tako kot maraton-na zacetku se ga veselis, vmes ti je malce
tezko, te boli, morda si celo reces kaj ti je bilo tega treba, ampak
ko je konec, si najsrecnejsi clovek na svetu! Tako kot pri dveh
maratonih, sem takoj vedela, da je pot do cilja lazja, predvsem pa
prijetnejsa, ce imas ob sebi dobro ekipo. Tako se nama je pridruzila
Marjeta.
Super priporocila prijateljic so me privedla na prvi obisk k Marjeti
in takoj sem bila odlocena-mi trije bomo najboljsi team. In res je
bilo tako! Z Marjeto smo se dobili ze na "treningih", kjer je znala
pomiriti mojo neucakanost, da pride na svet najina Lili. Pred porodm
so mi vsi napovedovali, da bom rodila najmanj tri tedne prezgodaj, na
koncu pa se je Lili tako dobro pocutila, da je ostala 9 dni po roku:)
No nas "maraton"se je zacel v petek zvecer s prvimi popadki in od
takrat sva bili z Marjeto v stiku, ki mi je svetovala. V soboto okoli
polnoci sva se po nasvetju Marjete odpravila k njej in tako smo se iz
sobote na nedeljo skupaj odpravili v porodnisnico. Vse je bilo zelo
sprosceno, kot kaksno druzenje, zato me sploh ni bolo strah, tudi
potem v porodnisnici ne. Marjetini nasveti za lajsanje bolecin ter
dihnje so bilo neprecenljivi! Tako lepo naju je vodila cez porod, da
se preden sem se zavedala in ze smo bili skoraj v ciljni ravnini. Kot
je danes v sportu zal ze skoraj navada, sem tudi sama posegla po
dopingu (epiduralni), ki po nekem spletu okoliscin ni prijela. Marjeta
je odlicno odreagirala in v boj poslala mojega Jurija in skupaj sta
tako navijala zame, da je bil cilj res lazje dosegljiv. Tam pa naju je
cakala najlepsa nagrada-najina princeska Lili. Popolna:)
Na cilju je bil ves napor pozabljen! Marjeta in Jurij sta tako vneto
sodelovala in navijala, da se mi zdi, da sta bila ona bolj uturjena
kot jaz:)
Ko so me kasneje sprasevali kako je bilo, sem vedno rekla, da brez
Jurija in Marjete ne bi zmogla (ceprav pravijo, da so se vsi ven
prisli:)). No verjetno bi, ampak zagotovo porod ne bi bil tako lepa,
znosno boleca, sproscena, na trenutke zabavna, predvsem pa povezovalna
izkusnja za vse nas.
Marjeta je res odigrala odlicno trenersko vlogo-taksno ki bi so jo
lahko vsak zelel! Vsec mi je vez, ki je nastala med nami, saj je bila
Marjeta nasa opora tudi po porodu. Kadar sem jo potrebovala, je bila
na voljo in mi svetovala. Tudi Lili je rada pri Marjeti in ze obiskuje
baby masazo... Vedno pravim, da ima Lili dve babici in eno babco in je
zato lahko najsrecnejsi otrok na svetu, midva pa starsa.

Naj povem, da so nad Marjeto (po najinih pripovedovanjih) navduseni
tudi starsi. Tako mi mami za vsako mojo idejo o vzgoji in negi otroka
svetuje naj najprej vprasam Marjeto. Tisto rece Marjeta, tisto potem
velja:)

Marjeta, mislim da se ti nikoli ne bova mogla zahvaliti za vse kar si
nam dala! Vseeno pa se enkrat iskrena hvala za vse!
Upam, da bomo skupaj pretekli se kaksen maraton:))

Petra



Petra

<< nazaj

 
To spletno mesto za svoje optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali dovolite, da jih naložimo na vaš računalnik?