Vtisi mamic

In sedaj smo štirje

IN SEDAJ SMO ŠTIRJE Še preden sva se poročila, sva se veliko pogovarjala o tem, kakšno družino si želiva ustvariti. Koliko otrok si želiva, kdaj si želiva sprejeti prvega, kako jih želiva vzgajati… V tem času mi je pod roke prišla knjiga »Modrost rojevanja« in najin pogovor je tako zašel tudi na področje poroda. Veliko sva prebrala, slišala in videla. Na koncu sva narisala velik minus ob naše porodnišnice in se odločila, da bova, ko bo čas, tudi midva odšla k sosedom, v eno od porodnih hiš. Prišel je najin poročni dan, ki mu je sledilo 2 in pol mesečno poročno potovanje po deželi tam spodaj. Zaradi napornega potovanja in velikega števila poletov, sva se odločila, da z otročičkom počakava in začneva delati na tem, ko bova spet doma. In tako je prišla jesen. Še preden sem naredila test nosečnosti, sem vedela, da nisva več sama. Ko sva zagledala »+« sva se objela in jaz nisem mogla zadržati solz sreče. Naročila sva se na prvi pregled in ga nestrpno čakala… Tistega dne je sijalo sonce, oba sva bila nasmejana in objeta sva stopila v ambulanto. Ginekolog je hitro našel malo pikico in ko sva prvič zaslišala bitje malega srčka, so me ponovno oblile solze. Vendar je začel ginekolog nato mrščiti čelo in zamišljeno gledati v ekran. Srce se mi je stisnilo od strahu, saj sem takoj pomislila, da je nekaj narobe. Sledilo je vprašanje, ki ga ne bova nikoli pozabila: »Ali imate v družini dvojčke?« Razložila sem, da je moja babica dvojčica, ampak nisem imela pojma, kakšno vezo ima to z mano in najinim otrokom. Potem pa sva zaslišala še bitje drugega srčeca in ginekolog je rekel: »Čestitam, dva sta!« Tistega, kar je sledilo, se sploh ne spominjam. Vem, da je govoril o večjem tveganju, rizični nosečnosti in o tem, da moram paziti nase. Meni pa je v glavi odmevalo le »dva, dva, dva…« Ko sva odhajala, so mi solze še kar tekle po licih, in mislim, da sem bila v šoku. Zvečer sva se Bogu zahvalila za ta čudoviti dan in dvojni blagoslov. Mož je zaspal, jaz pa sem še dolgo v noč bedela. Sreča in veselje sta bila nepopisna, a na drugi strani se je oglasil strah… bom zmogla? Foto: Tina J. (fotografija je avtorsko zaščitena) Nosečnost je bila res naporna. Veliko sem mogla preležati in ves čas trepetala za dve mali bitji, ki sta rasli pod mojim srcem. Molila sem, da bi zdržali do tiste kritične meje, ko bi v primeru poroda imeli možnost preživetja. In nam je uspelo. Takrat sva se z možem končno malo sprostila in začela ponovno razmišljati o tem, kakšen porod si želiva. V porodnih hišah porodov z dvojčki ne vodijo, tako je najin prvotni plan splaval po vodi. Vse, kar sva prebrala o porodnišnicah, mi sedaj ni bilo v pomoč, saj sem se prav bala roditi tam. Upala in molila sva, da bi se oba otročička obrnila z glavo navzdol in bi lahko rodila vsaj brez carskega reza, ki je pri dvojčkih zelo pogost. Vendar so nama povedali, da naj tudi v primeru vaginalnega poroda računava na več ljudi, bolj natančno spremljanje,… skratka zelo malo bi se lahko »zmišljevala«. Vse je bilo drugače, kot sem si želela, preden sem zanosila, in zdelo se mi je skoraj nemogoče, da bo moj porod naraven, intimen, lep. Mož me je spodbujal, naj ne obupam, naj verjamem. In na naslednjem pregledu sta bila najina otročička obrnjena z glavicama navzdol, pripravljena na prihod. Kar skakala bi od navdušenja! Ponovno sem dobila zagon in vero, da bom rodila naravno. Kljub temu, da sem slišala veliko slabega o porodnišnicah, sem verjela, da se bo vse dobro izteklo. Prijateljica je imela pri svojem porodu izbrano babico in odločila sem se, da jo tudi jaz pokličem. Ko smo se prvič srečali, sem vedela, da želim, da je zraven. Dolgo smo se pogovarjali o najinih pričakovanjih, različnih možnostih, zapletih. Bila sem veliko bolj pomirjena. Vedela sem, da ni nujno, da bo lahko upoštevala najine želje, vendar je bila varnost otrok na prvem mestu. Dvojčki se običajno rodijo pred rokom, zato bi se porod lahko začel kadarkoli. Z babico sva se redno slišali po telefonu, k njej sva šla še nekajkrat na pogovor in masažo. Tudi z možem se je veliko pogovarjala o moškem pogledu na porod in njegovi vlogi med samim dogajanjem. Do poroda smo vsi trije razvili lep, zaupen odnos. Kljub temu, da sva celo nosečnost trepetala, da bo prišlo do poroda prekmalu, sva na koncu postala nestrpna, saj se ni in ni začelo dogajati. Upoštevala sva vsa navodila babice – pila sem čaje, mož me je masiral, hodila sva na sprehode, prigovarjala sem jima, naj že prideta,… Zgodilo pa se ni prav nič. Trebuh je postajal večji in večji, moje telo pa je vse težje prenašalo obremenitev. Povišal se mi je pritisk in začele so se težave z jetri. Nekega dne so se zdravniki odločili, da mi bodo naslednji dan sprožili porod. Bila sem jezna in razočarana. Tako sem se veselila, sedaj pa so me čakali umetni popadki… Celo noč nisem spala. Hodila sem po stanovanju in molila, prosila, rotila. Vendar se ni zgodilo nič. In tako sva zjutraj odšla rodit. Bilo je zelo čudno! Vedno sem si predstavljala prihod v porodnišnico s popadki, ne pa tako. Bilo me je strah, kolena so se mi kar šibila. Ko me je sprejela najina babica, sem se pomirila. Odpeljala me je in uredila. Kljub temu, da ima klistir tako negativen predznak, sem ga jaz doživela kot veliko olajšanje. Po navodilu babice sem se nato z možem sprehajala po hodniku in upala, da se bo kaj začelo. Nič. In tako smo šli v posteljo, kjer mi je prijazna ginekologinja predrla mehur. Bilo je zelo neprijetno, a sta obe z babico name delovali zelo pomirjujoče. Kmalu sem začutila, kako topla voda odteka, in se zavedla, da gre zares. Babica me ni takoj priklopila na umetne popadke, ker smo še vedno upali, da se bodo popadki začeli sami od sebe. Tiho sem molila in prosila Boga, naj mi nakloni naraven porod. In me je uslišal! Ko se je glavica spustila niže, sem lahko vstala in se sprehajala po porodni sobi, kljub temu da sem bila priključena na CTG. Z možem sva bila sama, okna so bila nežno zagrnjena, iz radia pa se je razlegala pomirjujoča glasba. Objemala sva se, plesala, se smejala. In takrat se je začelo. Moji popadki, redni, močni. Kako sem jih bila vesela!! Babica me je med popadki vodila in njene roke, besede, gibi, so močno olajšali bolečino. Pokazala je možu, kako naj mi pomaga, in naju pogosto pustila sama. Bilo je res lepo, med popadki mi je bil mož v ogromno oporo. Kmalu so postali popadki še močnejši in praktično ni bilo več nobenega odmora. Takrat sem začela obupavati, saj se mi je zdelo, da ne bom zdržala. Babica mi je svetovala, naj se uležem, saj stoječ položaj še spodbuja popadke. In že po nekaj minutah ležanja so postali popadki spet znosni. Kasneje sem še enkrat poskusila vstati, a me je bolečina hitro spravila nazaj v polsedeč položaj. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da ne morem več in bom kar umrla. In takrat mi je babica rekla: »Ne, ne boš umrla. Rodila boš!« Bila sem namreč popolnoma odprta in pripravljena na iztis. Hitro je poklicala vse tiste ljudi, ki morajo biti zraven (dva ginekologa, še ena babica, pediatrinja), in nihče ni mogel verjeti, da smo že na koncu. Še preden sem se dobro zavedla, kaj se dogaja, sem začutila, da moram pritisniti. In to je bil zame najlepši del poroda! Uživala sem v vsakem pritisku in zdelo se mi je, da sem najmočnejša na svetu! Kmalu sem zagledala svojega tako dolgo pričakovanega otročička. »Fantek je!« so rekli, očka je prerezal popkovino in položili so mi ga na prsi. Poklicala sva ga po imenu in jokala, ko sva ga poljubljala in objemala. Pediatrinja ga je nato vzela in ga ob moji postelji pregledala. Jaz pa sem se spomnila, da še ni konec. Med tem, ko smo se mi trije spoznavali, so namreč ostali udeleženci pregledali moj trebuh in ugotovili, kako leži drugi otročiček. Pomagali so mu do porodnega kanala, predrli mehur in potem sem zopet začutila, da moram pritiskati. Le pet minut za Maticem smo ponovno zaslišali jok in nekdo je spet rekel: »Fantek je!« Olajšana in neizmerno srečna sem v naročje sprejela še Žana. In tako smo bili kar naenkrat štirje! Porod je bil naraven, trajal je 6 ur in je bil nekaj najlepšega, kar sem v življenju doživela. Malo sem se sicer raztrgala, ampak sem že naslednji dan mirno sedela in hodila. Mož je babici pomagal pri tehtanju in merjenju najinih sinčkov, jaz pa sem zaljubljeno strmela v svoja dva fanta in komaj čakala, da ju ponovno dobim v naročje. Babica me je preoblekla in mi na vsako stran položila enega fantiča. Pomagala jima je, da sta se prisesala na moje prsi in nas nato pustila same. Mož nas je objemal in mi govoril, kako ponosen je name! Fantka sta kmalu zaspala, midva pa se ju nisva mogla nagledati. Mislim, da še nikdar v življenju nisva tolikokrat obrnila glave v levo in desno in spet levo in desno. Z možem sva se odločila za možnost sobivanja in tako so nas čez tri ure pospremili v našo sobo. Z možem sva ležala na postelji, med nama pa sta mirno spala najina sončka. Počutila sem se tako dobro, kot da sploh ne bi rodila. Prve dni kot družina smo mirno preživeli v porodnišnici, se navajali drug na drugega in uživali v crkljanju. Ker smo se vsi trije dobro počutili in nismo imeli nobenih težav, smo lahko že tretji dan odšli domov. Porodnišnico sva oba z možem zapuščala polna pozitivnih izkušenj in lepih spominov. Za mano je čudovita porodna izkušnja in naslednjič se bom zagotovo odločila enako! Tina

tina

<< nazaj

 
To spletno mesto za svoje optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali dovolite, da jih naložimo na vaš računalnik?